3-KONS

10letka 3-Konsa ŠE KAR ODMEVA
 
Dogajanje na jubilejnem 10. festivalu Kosovelovih štirih je uspešno za nami. Pripravili smo ok. 50 različnih delavnic, na njih je sodelovalo 2100 dijakov. Na osrednji kulturni prireditvi je za piko na i poskrbel priložnostni 3-Kons profi bend, ki je požel največji aplavz. Za 10. obletnico smo pripravili tudi zelo uspešno fotostojnico bodi#3-KonsFaca – fotke so že na spletni strani 3-Konsa.
 
K uspešnosti celotnega festivala so pripomogli sodelujoči, ki so z vnemo in zanesenjaštvom ustvarjali konsovsko podobo šole, izvajalci na glavnem odru, mentorji delavnic, fotografi, snemalci, nogometaši, odbojkarji, izdelovalke konstrukcije, hostese in nevidna pomoč iz zaodrja … za kar se vsem iskreno zahvaljujemo!
 
Za spodbudo in popotnico v novo desetletje 3-Konsa pa:
  • preberite Evelinin zapis o izdelavi konsovske inštalacije,
  • oglejte si fotografije z glavnega odra in
  • posnetek dogajanja na ponovno »live« VI-TV http://vitv.sc-celje.si/.
 
Koordinatorica                                                                                            Ravnateljica
Suzana Slana                                                                                            Simona Črep
 
 
 
3-KONS INŠTALACIJA
 
Začelo se je, ko sem dobila idejo in ustvarjalni navdih za večji projekt, kot je oblikovanje 2D polizdelka za oceno. Najprej sem hotela nekaj zvariti iz žic, a ko sem naletela na abstraktno podobo Srečka Kosovela, sem dobila navdih za preobrazbo, ki sem jo nato v slogu in ustvarjalnem duhu 3-Konsa razvijala naprej: v nekaj dobrega, novega, zanimivega. Vodile so me definicije 3-Konsa: energija, filing in kulturna ustvarjalnost.
 
Energijo sem smatrala kot elektriko – žarnico. Filing oz. občutek kot intuicijo, kar naj bi bilo »neposredno dojemanje, neodvisno od razumskega razčlenjevanja«. Pri intuiciji se uporablja t. i. tretje oko, ki se nahaja med očesoma na čelu – od tu zamisel za luknjo na čelu konstrukcije, v obliki enakostraničnega trikotnika, kar omogoča dober pretok energije. Energije, ki jo lahko le začutimo. V kombinaciji z žarnico sem hotela prikazati moč intuicije – sevanje svetlobe skozi tretje oko.
 
Vključila sem kulturno ustvarjalnost 3-Konsa, tri značilne barve: rdeča, bela in črna. Število tri sem imela v mislih tudi pri glavnih materialih: kovina, papir, barva. Okostje konstrukcije je iz jeklene varilne žice (ki jo je mentor prof. Radosavljević »zrihtal« od naših strojnikov), pokrito je s papirjem, ki je po plasteh premazan z lepilom, vse to je prebarvano z akrilno barvo v spreju.
 
Po tednih posvetovanja in načrtovanja z mentorjem sva s sošolko Dejo Stvarnik pričeli z delom na petek, 29. 9., ki je bil tudi dan prireditve na Starem gradu. Prvi dan je bil glede motivacije najtežji, saj je bilo veliko zahtevnega dela z žico, ki jo je bilo težko upogibati in ovijati in po šestih urah dela nisva imeli veliko pokazati – le osnovni krog in dva polkroga, ki se diagonalno sekata. Imeli sva gromozansko srečo, da so bile čez vikend v šoli delavnice za DifiFest in sva lahko ta čas ustvarjali naprej, vse do poznih popoldanskih ur. Do torka popoldan nama je uspelo s pomočjo sošolke Anje Lesnik narediti »okostje«, VELIKO plasti časopisnega papirja z lepilom in obrazne poteze – arkada, obrvi, nos, oči in ušesa. V torek zvečer smo odšli na tridnevno ekskurzijo v Srbijo, tako da je konstrukcija »počivala« do ponedeljka – dneva pred 3-Konsom! V ponedeljek sva se nulto uro lotili končnih detajlov, ki nama jih je predlagal mentor – lasje iz cevi. Ta ideja je konstrukcijo peljala v novo smer, ne predstavlja le človeka, ampak človeka, ki je podoben vesoljcu. Določili smo tudi ime konstrukcije: Homo-aliena-digitalus, kar pomeni vesoljski digitalni človek. Z dodajanjem je dobil čisto nov videz, takšnega si na začetku sploh nisem predstavljala. Zato sem bila nekako razočarana, da konstrukcija ni izpadla po mojih pričakovanjih, ampak hkrati prijetno presenečena nad tem, kar smo skupaj ustvarili in kaj je nastalo iz skupnega snovanja in ustvarjanja.
 
Tako je za naslednji dan, dan 3-Konsa, ostala le še postavitev konstrukcije na primerno mesto, da bo sevanje svetlobe skozi tretje oko opazno. V zadnjih minutah nama je električar pomagal usposobiti tudi reflektor.
 
Konec koncev je kar v redu izpadlo, glede na hitro izvedbo nekaj dni pred konsom. Ne bi pa bilo izvedljivo brez prof. Slane, prof. Radosavljevića in prof. Pavšarja. Prof. Slana je dala zeleno luč za konstrukcijo, prof. Radosavljević naju je vodil in s svojim navdušenjem in veseljem nevede spodbujal k delu, ter prof. Pavšar, ki nama je zaupal čez vikend, da bova odgovorni in pridni brez njegove stalne prisotnosti.
 
Pri izdelavi te konstrukcije sem se naučila, da ni pomembno, da dobim ves »credit« nad celotnim projektom in vsemi prihodnjimi. Najprej sem govorila o mojem projektu in moji konstrukciji, Deja bo pomagala meni delati konstrukcijo ipd. A je iz mojega projekta prešlo v najin in naš projekt. Z rastjo Homo-aliena-digitalusa sem rastla tudi jaz – čeprav še vedno merim le 158 cm.
 
Zahvaljujem se vsem sodelujočim in razumevajoči razredničarki, da ni »jamrala« zaradi odsotnosti pri pouku. Začetek zadnjega šolskega leta na »moji« šoli ne bi mogel biti lepši.
 
Evelina Martinovič, M-4. e

Nazaj