»Kako? Polako.« ali po ekskurziji v Beograd

29. in 30. marca 2019 smo bili na ekskurziji v Beogradu, ki jo že nekaj let organizira gospa Natalija Talan Fošnarič. Potem, ko smo uspešno prečkali obe meji, smo si najprej ogledali PFI Stuidos, kjer med drugim snemajo oddaje za Pink TV, kot so Pinkove Zvezde in Zvezdice, oddajajo pa tudi prostore za snemanje resničnostnih šovov in filmov. Bili smo navdušeni, saj smo videli res zanimive scene. Ob ogledu smo pomislili, kako lepo bi bilo, če bi takšne studie imeli v bližini naše šole in bi jih lahko uporabili za snemanje. Največji vtis je na nas naredil studio, kjer snemajo resničnostni šov Zadruga.

Sledil je avtobusni ogled mesta z lokalnim vodičem, nato pa še sprehod po Karađorđevem parku in Kalemegdanu. Beograjska trdnjava oziroma Kalemegdan je pomemben zgodovinski vojaški simbol Beograda, postavljen na strateškem položaju. Z obzidja smo imeli čudovit razgled na novi del Beograda in izliv Save v Donavo. Pobližje pa smo si ogledali tudi cerkev svetega Save, ki je največja pravoslavna cerkev na svetu. Zgrajena je bila na mestu, kjer so bile sežgane relikvije (posmrtni ostanki svetnikov).

Nastanili smo se v hotelu in se sprehodili po mestu. Naš Hotel Kasina je bil v samem središču mesta nasproti enega najdražjih hotelov v okolici, tj. hotela Moskva. V prostem času smo se zelo zabavali. Hodili smo po Študentskem trgu, ulici Knez Mihailova, Trgu Republike, šli po nakupih in videli veliko lepot tega ogromnega mesta. V Beogradu te skoraj za vsakim ovinkom čaka spomenik ali vodnjak, po katerih smo se orientirali, da se nismo izgubili.

Naslednji dan smo se odpeljali na najvišji vrh v okolici Beograda, tj. Avala. Na njem je spomenik neznanemu junaku, med katerimi je ena od kariatid Slovenka. Zgrajen je bil po načrtu kiparja Ivana Meštrovića. Ob čudovitem razgledu smo naredili tudi nekaj fotografij. Nekaj metrov nižje pa se nas je večina povzpela še na avalski razgledni stolp, od koder nas je ponovno osupnil lep razgled na Beograd in njegovo okolico. Med potjo nazaj domov smo se ustavili v Sremski Mitrovici, kjer smo pojedli kosilo. Želeli smo pristne čevapčiče, a smo razočarani ugotovili, da znajo pri nas pripraviti okusnejše. Na meji Srbije s Hrvaško smo zaradi gneče čakali skoraj dve uri. Bili smo malo živčni, vendar smo se med pogovorom in smehom zabavali. Ko smo končno prišli na Hrvaško stran, smo komaj čakali naslednji postanek, saj na mejnem prehodu nimajo prostorov, kamor hodijo tudi cesarji peš.

Po prevoženih skoraj 1000 km smo prispeli nazaj domov in tako se je končala naša dvodnevna ekskurzija, ki nam bo še dolgo ostala v lepem spominu.

Rina Medjić, M-1. d

Nazaj