V triintridesetih letih samostojne Slovenije so bile zapisane in so bile izgovorjene premnoge besede o domovini. Mnoge so bile obogatene z zanesenostjo čustev vseh odtenkov domoljubja. Besede dom, domovina, Slovenija, košček sončnega sveta pod Alpami … so vedno pobožale slovensko nežno dušo in jo za trenutek napolnile z navdušenjem in ljubeznijo do našega, slovenskega, sveta.
A vendarle navdušenje ob dejstvu, da imamo svojo državo, vsa ta leta narašča in pada … se strmo vzpenja in počasi hodi po ravnini ter kdajpakdaj tudi ponikne neznanokam.
Imeti dom je veliko, imeti svobodno domovino je vrednota, o kateri nekatera ljudstva sanjajo že stoletja. Živeti svobodno v svoji govorici, načrtovati prihodnost tam, kjer je dom, tam, kjer so živeli predniki in upali na mlade rodove, da bodo ostajali zvesti domači zemlji, domačim ljudem in njihovim vrednotam, so bile želje naših že davnih prednikov. Tistih, ki so samostojno Slovenijo videli leta 1848 v pomladi narodov, in tistih, ki so temelje države Slovenije želeli postaviti na ruševinah razpadle Avstro-Ogrske po prvi svetovni vojni, in vseh tistih utišanih, katerih glas je šepetal stoletno željo po samostojni in svobodni Sloveniji po letu 1945. Vsa ta leta smo Slovenci »stali in smo tudi obstali«, kot nam je naročil Primož Trubar že v sredini 16. stoletja, ko se je zavest o pripadnosti slovenstvu, jeziku, kulturi in tradiciji tudi po njegovi zaslugi začela rojevati v slovenski duši.
In čemu danes, ko smo že dobro zakorakali v 21. stoletje, pripada slovenska duša? Koliko je v njej še ostalo pristnosti tistega človeka, ki je na tem zelenem koščku sveta stal in obstajal pol drugo tisočletje? Ob neprestanem vdiranju tujega v naša življenja, v naše domove, v našo tradicijo in v naš jezik se včasih zdi, da ob vsem tem zaničujemo in zanikamo tisto, kar smo. Raje se kitimo s tujimi običaji, ki jim ne znamo dati pravega pomena niti jim najti pravega namena. Zven našega maternega jezika, ob katerem smo odraščali in v njem odkrivali svet, zamenjujemo z besedami, ki prihajajo od drugod, in slovenska beseda ob njih postaja sramežljiv odraz sključene drže slovenstva. A vendarle obstaja upanje, da je to le odsev nekega minljivega časa, ki bo prešel v ponovno rojstvo zavedanja, da smo Slovenci obdarjeni z vsem tistim, kar imajo veliki narodi. Morda se preveč zavedamo svoje majhnosti in zaradi tega velikokrat postajamo majhni. A ravno tega si ne smemo dovoliti.
To, da znamo biti veliki, dokazujemo vedno, ko spodbujamo naše športnike, ko nad nami vihra slovenska bela-modra-rdeča s Triglavom, morjem in celjskimi zvezdami … Slovenska duša zaživi v svoji veličini, ko pomaga človeku, ki ga pestijo nesreče, tiste osebne in naravne. Da smo takrat nepremagljivi, smo dokazali že velikokrat.
Da smo narod odprtih rok in odprtega srca, pa je vedel že naš Prešeren: »Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan …». In medse smo sprejeli mnoge, ki hrepenijo po tistem, kar drugje niso mogli ali morda znali najti, in jim je Slovenija postala kot dom, kjer jim je dobro. Zato jo spoštujejo v vseh njenih posebnostih, kot jo spoštujemo tisti, ki ji pravimo domovina.
In Prešeren je vedel, da naša srce znajo peti: «Komú najpred veselo zdravljico, bratje! čmò zapét’!« Najlepše melodije se prepletajo ob pogledu na naš dom, na naše gore, polja, morja, vasi, mesta, dobre ljudi … na vse tisto, kar je moja, tvoja, naša domovina. Naša Slovenija. Ob slovenski pesmi in njeni besedi, ob neprecenljivi kulturi, ki je vzniknila iz nje, ob prepoznavnima umetnosti in dragocenem znanju se moramo zavedati bogastva, da temu slikovitemu koščku planeta lahko rečemo moja domovina. Ob vsem tem pa naj se rojeva tudi naš ponos, ki je morda v teh nekoliko drugačnih in za marsikoga negotovih časih velikokrat prikrit, preveč tih in sramežljiv.
Ob prazniku naše domovine Slovenije pa ponos, da smo Slovenci, ne sme in ne more ostati prikrit.
Dragi mladenke in mladeniči, beseda domovina ni prazna beseda, za njo skrivajo mnoga čutenja, s katerimi smo navezani na svoj košček tega sveta in zavezani svojim ljudem, svoji govorici, svojemu domu. In vaša dolžnost je, da se učite, da ste pošteni, da ohranjate sočutnost, da se udejanjite v kulturi in odgovornem delu, da vaše življenje zasije z domačo besedo v srcu … pa kamorkoli boste v življenju poleteli. Le tako boste puščali svetle sledi v svoji domovini in zanjo.
Spoštovani dijakinje in dijaki, profesorice in profesorji, vsi sodelavci naše šole, želimo vam prijetno praznovanje dneva državnosti ter prijazno, razigrano in varno dolgo vroče poletje.